Gregor Hrovatin

Zakaj nekateri ljudje lažje izrečejo laž kot resnico? A tudi mislijo, kar govorijo? Sploh mislijo, ali so njihove umske sposobnosti vpete zgolj v krpanje ene laži z drugo? Kako je skravžljan um človeka, ki mu je nizanje laži običajen način pogovora? …

Ploščata Zemlja, kuščarji, chemtraili, cepiva … Nevarni Židje, črnci, begunci, feministke … Svetovna vlada, globoka država, kulturni marksizem, podnebne nespremembe … Teorij zarot je dovolj, da bi lahko z njimi zgradili vzporedno Osončje … Pravzaprav bi jih morali zgraditi več, ker so si nekatere od njih v navzkrižju (človeštvo ne povzroča podnebnih sprememb, jih pa chemtraili) … Vse bi z lahkoto razblinil katerikoli brihten osnovnošolec, a teoretiki zarot jih ne pustijo razbliniti. Dokazi, da se motijo, so zanje dokazi, da imajo prav; 'dokazi', da imajo prav, pa tudi (chemtraile povzročajo kuščarji) … In njihova dejanja znajo biti bolj smrtonosna, kot bi bile njihove blodnje, če bi bile resnične (covid, ki ga ni, so zakrivili Kitajci, ki tudi ne smejo biti) …

Kadar pismo bralcev podpiše množica znanih izobražencev, lahko staviš, da gre za svečano in obupno dolgočasno leporečje. Tudi če ga prebereš do konca, ne da bi vmes zakinkal, ne izveš ničesar novega. Skoraj vsak od njih zna pisati bolje. Zakaj toliko briljantnih umov in pronicljivih piscev skupaj nikoli ne preseže ravni govora na povprečni proslavi?

Komunizem ni propadel zaradi neučinkovitosti ali krvoločnosti. Komunizem je propadel, ker se ni povezal z vero.

Zakaj se v skupščinah govori in 'razpravlja', če je pomembno samo glasovanje? A ni škoda časa? Morda je bilo smiselno nekoč, ko so se veljaki zbrali, da bi drug drugega dejansko poslušali in družno izbrali najboljše rešitve. Morda je bilo smiselno, ko ni bilo strank, v katerih bi se že vnaprej odločili, katere rešitve so najboljše. Zdaj tako rekoč ni skupščine, v kateri bi bila govorjenje in glasovanje kakorkoli povezana.

Na kolesarskih potepih pogosto naletim na pse. Če so v boksu ali na verigi, lajajo, kot da od besa in živčnosti ne bodo požrli samo mene, ampak tudi svoj glas. Če so za ograjo, skačejo nanjo, lajajo in tekajo. Če so na odprtem dvorišču in se namenijo proti meni, se ustavim, da me povohajo, in grem dalje. Če so na potepu, jih ne zanimam. Bolj je pes svoboden, manj je napadalen …

Vtis je, da znamo drug drugega le še brezpogojno občudovati in po božje častiti, ali pa drugemu želimo počasne smrti v mukah, sramoti in bedi. V dobi lajkanja in trolanja je pošiljanje na smetišče zgodovine izkaz starinskega dostojanstva in vljudnosti. Govorjenje resnice je znak šibkosti. Prav ima tisti, ki je bolj glasen in vztrajen. Sem nas je pripeljala svoboda govora – ki se ji prav kmalu lahko zgodi, da bo končala na smetišču zgodovine …

Kako bi izgledala zgodovina, če bi iz nje črtali vse moške razen velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev? Ne bi se dosti poznalo, kajti zgodovina je zgodovina velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev. Ženske so se v zgodovino vpisale samo, če so bile kaj od naštetega, pa še to ni nujno, ker so jih zgodovinopisci omalovaževali in spregledovali.

Ko je Đole umrl, nisem imel besed. Samo njegove so mi frčale po glavi – kot črepinje dragocene vaze, ki se je pravkar razbila na tisoč koščkov. Restavriral sem jih in zlepil – s črticami, kot Japonci lepijo porcelan (Život? To ti je ono na grobu, pa kad piše godina rođenja i godina smrti. E, ona crtica između, to je život …). Vse življenje si je pisal nekrolog. V njegovih pesmih je smrti, kolikor hočeš – če jo iščeš. Če iščeš življenje, je življenje. Je to, kar iščeš: pojasnilo, nasvet, tolažba, pozaba, nekaj, da spremeniš razpoloženje …

1.

-

Gledam Banat, Srem i Bačku s Fruške gore.

Gledam tako, a u duši lom.

Tu je nekad, kažu pesme, bio Đole.

Pevao je i odpevao