Gregor Hrovatin

»Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah (in dopolnitvah) Zakona o …?«

Kakšno nakladanje je to? A nas spet zajebavajo? A ne znajo povedati enostavno?

No, pa povejmo enostavno namesto njih!

1. člen

Ta zakon opredeljuje, kaj je sovražni govor, in predpisuje kazni za njegovo uporabo.

Marsikateri otrok odrašča ob udarcih. Tepejo ga besede in roke. Skoraj vse njemu namenjene besede so ukazi, opozorila, opomniki, zasliševanja, očitki, zmerljivke ali grožnje, v najboljšem primeru pametovanja. Kot beseda, tudi roka, ki se ga dotakne, v glavnem boli. Nad trenutki razigranosti in nežnosti vedno visi črn oblak, iz katerega slejkoprej udarita blisk in grom, ki jih prekineta …

Kaj je duša? Samozavedanje? Samozavedanje česa? Živosti? Telesa? Če je duša nesmrtna, česa se zaveda, kadar je brez telesa? Elektromagnetno prasketanje sem in tja po telesu ima smisel. Zaznava obliko in stanje telesa, njegove meje in okolico. Če zaznava tudi to, da zaznava, toliko bolje. A čemu bi ta sposobnost služila po smrti? In čemu služi pred življenjem?

Zadnjih 5 let vozim rabljeno Toyoto Yaris, roj. 2004. V moje roke je prišla s 100.000 prevoženimi kilometri. Nove letno-zimske gume sem postaral z dodatnimi 36.000 kilometri. Ves ta čas sem si skrbno beležil vse stroške. Zdaj vem, koliko me stane vsak kilometer, ki ga prevozim s tem avtom.

Logar je sprejemljiv kandidat za predsednika – tudi za mnoge, ki ne volijo SDS. Kordiš je nesprejemljiv – tudi za nekatere, ki volijo Levico. Janša velja za izkušenega in sposobnega politika – kljub vsemu, kar je naredil, natipkal ali izustil. Mesec pa – kljub vsemu, kar je naredil, natipkal ali izustil – velja za neizkušenega in neresnega smrkavca. Karkoli že počnejo il padre in člani njegove družine, SDS velja za stranko. In vseeno je, kaj počnejo člani Levice – nič ne more omajati predstave, da gre za združbo nevarnih nesposobnežev, ki bi na oblasti delali nepopravljivo škodo. SD kljub svoji dolgoletni neoliberalni, klientelistični in pahorjanski prtljagi velja za bolj sprejemljivo levico, čeprav to sploh ni.

V dneh, ki so sledili letošnjemu srečanju nasprotnikov splava, sem se na Facebooku zapletel v pogovor z njimi. Poznam namreč enega, ki ima dostojen besedni zaklad in se zna pogovarjati tudi brez zmerjanja. Pod njegovo objavo se je vnela razprava, pa sem se vključil. Ne zato, da bi koga spreobrnil ali da bi kdo, bognedaj, spreobrnil mene. To je nemogoče. Takšne brezplodne razprave so koristne za druge reči. Zlezeš iz svojega mehurčka in vidiš, kako razmišljajo v drugem. Odprejo se ti novi vidiki in poglobi razumevanje. Tako v nadaljevanju življenja bolje zagovarjaš svoja nespremenjena prepričanja.

Nekdo je napisal, da oni verjamejo v enakopravnost vseh ljudi, tudi zarodkov. Popravil sem ga, da oni verjamejo v enakopravnost vseh ljudi, razen nosečnic, mi pa v enakopravnost vseh ljudi, razen zarodkov. Lotimo se torej nosečnic in zarodkov!

Moški smo v stiski. To da ubiješ žensko, ki te hoče zapustiti, in se predaš policiji, ni znak moči, ampak šibkosti. Že ko se odločiš za to, si si priznal poraz. Ko jo tolčeš, zabadaš, razsekavaš in streljaš, se poslavljaš tudi od svojega življenja.

Izključno zaradi tega naslova se je Društvo slovenskih pisateljev odpovedalo izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov. Ta je nazadnje izšla pri eni od brezštevilnih slovenskih žepnih založb. Naslov naj bi žalil čustva vernikov.

Ko smo izvedeli za to zakonodajno pobudo, so bile naše prve misli: »Aha, 8. marec se spet nekaj ven meče,« in »Zakaj ravno kosila? A je to res najpomembnejše od vsega, kar je narobe?« Ko smo odmahnili z roko nad razvajenimi deklinami, ki ne vedo, kaj bi, pa se nam je utrnilo še: »Zakaj za vse otroke in ne samo za revne?« ter »Zdaj bodo otroci vrgli stran še več hrane.«