Gregor Hrovatin

Umetniki bi naj bili rahlo otročji večni radovedneži, sposobni videti stvari iz različnih zornih kotov, ki se radi igrajo in preizkušajo novosti. Športniki pa veljajo za gromozanske, samo v zmago usmerjene kupe mišic, ki garajo in živijo kot roboti. V resnici je ravno obratno, le da športniki niso otročji, umetniki pa ne gromozanski kupi mišic …

Evropa velja za zibelko kulture. Ni povsem jasno zakaj, kajti kultura je bila sem prinesena iz Mezopotamije; prav tiste Mezopotamije, v kateri evropski vojaki zdaj pospešeno uničujejo vsako sled kulture, ki je v zadnjih stoletjih niso uničili Mezopotamci sami. Prinesena je bila tudi iz dežele faraonov; najbrž smo zato kasneje sem prinesli tudi faraone.

Če ima Semir Osmanagić prav, smo glede piramid telebani vsi, vključno z vodilnimi svetovnimi izkopaninoslovci in njim samim. Če govori resnico glede ovir in zanikanj, ki jih je bil deležen, obstaja svetovna zarota znanstvenikov proti znanstveni resnici. Prvo je bolj verjetno kot drugo, za drugo pa ima dokaze.

Projekt Venus

Na osrednjo januarsko soboto so se mi zgodile tri imenitne stvari.

Dopoldne sem se sprehajal po gozdu svojega otroštva. Moje noge so gladko švigale čez korenine, se zanesljivo opirale na včasih majave kamne in skale ter se izogibale tudi pastem pod pol metra debelimi plastmi suhega listja, kot da vedo, kje hodijo. Ta drevesa in te kamne poznam in oni mene. Nekoliko smo se spremenili. Nekateri smo se medtem premaknili, nekateri pa tudi ne. Tega in onega ni več, marsikaj pa je novega – s tem se je moj navigacijski sistem seznanjal spotoma in spravljal nekam v tistih 90 % možganov, ki jih 'ne uporabljam'. Sicer pa pesnjenje o tem ne pomaga, kajti gre za občutek – moj občutek, ki ga lahko razume le, kdor je doživel kaj podobnega, pa še ta na svoj, ne na moj način …

Drug pesniški občutek me je preveval zvečer, ko sem gledal film Zeitgeist 3. Podoben občutek me zna obiti ob nekaterih knjigah, filmih, pesmih, ob nekaterih TED-ovih videih in (nekoliko redkeje) med pogovori z ljudmi. To je občutek olajšanja ob ugotovitvi, da nisem nor, vsi ostali pa prisebni, oziroma da niso nori vsi razen mene. To je občutek vznesenosti ob spoznanju, da nisem edini, ki vidi, da je cesar nag, da nas je ogromno in da so nekateri to že zdavnaj vzkliknili. To je občutek veselja, da je na svetu dobro tudi v večjih paketih in da lahko moje utopije morda vendarle postanejo meso …

Približno do drugega ali tretjega trajno naseljenega rodu so naši predniki živeli v rodovnih skupnostih. V takšnih skupnostih so živeli tudi predljudje, predniki ljudi in opic ter predniki prvakov, zelo verjetno pa tudi njihovi predniki. Desetine milijonov let življenja v skupnostih …

Ženske – boginje lepote. Moški – niso švoh. Nastop – morda se še zdaj kakšna čeljust valja po dvorani … Oder … Spredaj pista … Med tabo in njo – nič (če si v ospredju) … Morda se poboža s tvojo roko … Da bi jo pobožala kakšna roka, ki ji ona tega ni dovolila? Ne, takšnih primitivcev ni bilo; pa tudi če bi bili, tega ne bi storili … Naši živčni končiči – tako gibalni kot samodejni – so bili v rokah Mojstric in Mojstrov na odru … Odrska prezenca, o kateri so nam govorili na AGRFT, na katero te punce in fantje niso hodili … Na srečo … Bili so neposredni in iskreni … Ja, tudi fantje …

Ko pogovor nanese na vprašanja smrti, pridejo razlike med svobodoljubnimi in nadzoroljubnimi ljudmi najbolj do izraza. Lahko ljudje s seboj počnemo, kar hočemo? Lahko noseča ženska odloča o delu svojega telesa, ki je hkrati tudi drug človek? Smemo vplivati na čas in način lastne smrti? …

Težko, dokler tudi strokovnjaki, ki proučujejo učinke konoplje ter o tem javno govorijo in pišejo, njene učinkovine površno imenujejo »tetrakabinoidi« in brez sramu izjavljajo srednjeveške nepotrjene dogme tipa: »Nekako je postala moda, da kadijo mlajši, ne. In ravno kanabis je tukaj nevaren za mlade, ne, ker, kot sem že prej omenil, zelo radi v velikem procentu lahko prehajajo na ostale droge.« (interni zdravnik Janez Tasič v oddaji Svet: Povečava: Konoplja na Kanalu A, 18. 1. 2014, ob 18.00, gl. vir: 14:40)

1. PRENASELJENOST

Na svetu je preveč ljudi. Zasedli smo vse količkaj uporabne kotičke planeta, ostale pa spreminjamo z gradnjo poti, sečnjo lesa in rudarjenjem, razen nekaj zaščitenih območij, v katera vdiramo 'samo' zaradi turizma, nadlegovanja življa za potrebe znanosti in krivolova. Nimamo se več kam širiti. Slejkoprej se bomo pričeli krčiti. To lahko storimo prostovoljno, tako da nimamo otrok, ali pa se nam bo zgodilo – oziroma bomo storili – na kak manj prijeten način …

Nazadnjaki, desničarji, oblastoljubi proti naprednjakom, levičarjem, svobodnjakom … Vojna dveh vojsk, vojakov, ki živijo drug ob drugem, pogosto tudi v istem gospodinjstvu ali isti osebi, prepleteno in na videz neločljivo – svetovljanska vojna, najdaljša nikoli začeta, nikoli končana in nekončljiva vojna, polna javnih (oblastnih, vojaških, razbojniških, verskih, sodnih) in zasebnih žrtev (nasilja v družini, bivalnem okolju in na delovnem mestu), ki gredo na rovaš nazadnjakov (tudi takšnih v koži naprednjakov) – neposredno ali kot posledica povračilnih ukrepov.