Menda obstajajo tri vrste umetnosti: zabavno domoljubna, raziskovalno kritična in vzvišeno okostenela; 'nizka', 'neodvisna' in 'prava'. 'Nizka' je doma v skoraj vsakem slovenskem domu. O 'pravi' se govori predvsem, kadar ustvari kaj nizkotnega, sicer pa živi vzporedno življenje v svojih dotrajanih stavbah, kamor občasno zaide ta ali oni meščan. 'Neodvisna' ne seže v skoraj noben slovenski dom. Da obstaja, izvemo ob pomembnejših razpisih, kadar ji ministrstvo za kulturo tenko nareže kruh …
Vaskov zadnji torpedo je pravkar naluknjal kopico neodvisnih barkač, ki se že vsa leta ali desetletja od splavitve komaj držijo na gladini. Murgelska javna občila – sicer neobčutljiva za upad nastopov in prihodkov zabavno domoljubnih glasbenikov – so jim nemudoma skočila v bran. Beremo in poslušamo lahko dolga zaklinjanja o pomembnosti neodvisne umetnosti – kot da lahko obilica naklonjenih besed zmanjša škodo ali Vaska prepriča, da bo naslednjič meril bolj površno … A kaj se zgodi, če se posvetimo vsebini teh čarobnih izrekov? Nas prepričajo?
Film Krožna cesta (Revolutionary Road) je zgodba o paru iz višjega srednjega razreda, ki živi značilno družinsko življenje v značilni soseski enodružinskih hiš v ZDA. Ameriške sanje, ameriški pekel … Če bi vzdržala še nekaj let, bi lahko skupaj z otroci nadaljevala v Lepoti po ameriško (American Beauty) istega režiserja, njuna vnukinja pa bi se podala na pot Rojenih morilcev (Natural Born Killers) … In kje se je vse skupaj začelo? Pri njunih revnih starših, ki so v divjih letih okoli obeh svetovnih vojn sanjali in dosanjali ameriške sanje. No, marsikdo jih je obšel ali preskočil. Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon a Time in America) …
December je najhujši mesec v letu. H kiču nagnjeni družabni verniki sicer nad njim izkazujejo silno navdušenje; zdi se, da kar pristno. A zanje je to mesec garanja – nakupovanja, okraševanja, kuhanja in pečenja, pripravljanja in pospravljanja zabav – ter trpljenja – neprespanosti, pogostega mačka v glavi in tigra v prebavilih. Prav, če jih to osrečuje … Za zakrknjeno neverujoče introverte je december pekel. Vse to hlinjenje sreče ter samorazstavljene družine, prisilno uglašene in ljubeče … Že sredi sivega novembra sanjarimo o dnevu, ko bodo izzvenele zadnje zaloge petard in se bo začelo prečudovito januarsko mrtvilo – po možnosti vsaj za nekaj dni prekrito s snegom, ki bo udušil barve in zvoke ter pričaral blagodejni mir.
Kako izgleda srečanje, predavanje, sestanek ali zborovanje ljudi, ki si želijo korenitih družbenih sprememb? Najprej eden ali več govornikov pove, kaj je doma in v svetu narobe ter kako bi bilo prav. Nato prisotni podajo pripombe: isto povedo z drugimi besedami, se zapičijo v kakšno podrobnost in kaj malega dodajo. Slejkoprej nekdo izbruhne ogenj in žveplo v reči, ki s povedanim niso nujno povezane. Ko pride do drugega takega izbruha, srečanje izgubi naboj. Večina ljudi si zaželi oditi, nekateri to tudi storijo, in prireditelj oznani zaključek.
Troedini Oče, Sin in Duh je sedel na oblaku in se pogovarjal sam s sabo. Nobena tretjina ni bila zadovoljna. Vedno manj ljudi je verovalo vanj. Kdor je veroval, je to počel napol. Verniki pravil niso niti poznali, kaj šele upoštevali. Svečeniki so lahko grozili ali bili prijazni – nič ni pomagalo. Tudi sami niso bili nič boljši. Komaj kdo je vero še jemal resno. …
Kadarkoli se približam vratom, na katerih je treba pokazati PCT potrdilo, me stisne. Zelo verjetno bom naletel na nekoga (z masko pod nosom ali brado), ki bo:
- šel mimo nadzornika ter z varne razdalje navrgel izgovor, zakaj prav on sme in mora;
- ga nahrulil, naj si najde pošteno delo in ne gnjavi poštenih ljudi;
- ga zmerjal, da je enak nemškim uradnikom, ki so skrbeli za prevoz Judov v koncentracijska taborišča;
- mu grozil s tožbo, visoko kaznijo ali zaporom;
ali kaj podobnega. Ker nimam šoloobveznih otrok, mi je vsaj prihranjen pogled na starše, ki se usajate na učitelje zaradi testiranja in mask, ter na vaše otroke, ki bi se – vsaj nekateri – zaradi vašega vedenja najraje ugreznili v središče Zemlje.
Po vzoru sovjetskih in jugoslovanskih petletk se je neopartija Konkretno vrgla na Zdravkovo trdo glavo v svojo prvo devetletko: do leta 2030 namerava avtohtono prebivalstvo Slovenije razploditi na 3 milijone glav. Je to možno ali je načrt ravno tako neuresničljiv kot za časa izvirnih večletk? In če je možno, kaj je treba postoriti, da bo tudi izpeljano?
Gledališko-radijsko-filmsko-televizijski ustvarjalci niso samo poklicna skupnost. So družina. Vanjo se rodiš, poročiš ali pa te posvoji. Diploma ustrezne akademije je posvojitveni papir. Nekateri se vanjo prigarajo, a ti so družinski člani ravno toliko kot dojilje in butlerji: lahko so zraven, a nikoli za isto mizo …
Bolj je proticepilstvo srhljivo, bolj je smešno. Če odmislimo njegovo smrtonosnost, je v teh turobnih časih neusahljiv vir zabave. Za ljubiteljske in poklicne družboslovce pa je tudi čudovita igračka – nova vera, ki jo lahko opazujemo med nastajanjem. Kot bi s časovnim strojem pristali v 'nikogaršnjem času' med vladavino Poncija Pilata (26-36 n. št.), ki naj bi jo s svojimi čire-čarami za vse večne čase zaznamoval nek polbog, in krožkom neusklajenih pisunov, ki se jim je o osupljivih dogodivščinah tega polbitja prvim zdelo vredno nekaj napisati (66-110 n. št.) …
Pred mnogimi leti, v srednji šoli, sem bral Ukano Toneta Svetine. Zraven sem razmišljal, kako bi se v podobnih okoliščinah obnesli moji sošolci, znanci, prijatelji in sorodniki: kdo bi bil pogumen, kdo strahopeten, kdo bi molčal, kdo ovajal, kdo bi se žrtvoval, kdo bil klavec, kdo bi pomagal, kdo bi se okoriščal, kdo bi samo gledal. Seveda mi je bilo jasno, da se o marsikom motim – v dobrem ali slabem. A hkrati sem se boleče zavedel, da je okoli mene ogromno ljudi, zaradi kakršnih so na svetu vojne; da jih le ugoden splet okoliščin zadržuje pred izživljanjem nad mano ali kom drugim …