Jerneja Čater

Študentka filozofije in sociologije.

Vsi članki Jerneje Čater

Nič kolikokrat sem v življenju že slišala, da je filozofija pač neka stvar, ki razpreda o drevesih in stolih. Pravijo, da je naporna in dolgovezna, se preveč sprašuje in dlakocepi tam, kjer ni treba, sanjari namesto, da bi se ukvarjala z realnostjo in da krade čas bogu ter vsem drugim. Nazadnje, kar je dandanes videti zelo pomembno, ne ustvarja dodane vrednosti.

Minilo je sto let od začetka prve svetovne vojne. V teh dneh smo si lahko ogledali dokumentarne serije (BBC) o prvi svetovni moriji, ki so le ena dolga zgodba o proizvajanju, kopičenju in trošenju masivnega orožja vseh vrst ter zbiranju in kopičenju človeških moči za uničevanje človeških življenj. Ob pogledu na prizor, kako nekaj vojakov z vsemi močmi po hribu vleče top, sem se vprašala; kaj bi se zgodilo, če bi to gromozansko, gigantsko količino energije, materiala in človeške moči usmerili kam drugam? Na primer v razmišljanje in dejanja, ki razmišljanju nujno sledijo.

Za začetek, dolgo odlašajočega pisanja, a neprekinjenega premišljevanja, se bom obrnila na gospoda Immanuela Levinasa ter njegovo delo Etika in neskončno, Čas in drugi. Ravnokar omenjene knjige vsekakor ni lahko razumeti, zato se bom ukvarjala le s parimi detajli, ki nam bodo v korist pri razmisleku.