Učitelj filozofije v gimnaziji. Avtor del Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija (Krtina, 2013) in Eseji iz kritične pedagogike: o solidarnosti in skrbi za obče dobro v neoliberalnem svetu (Založba Sofia, 2020).
Ena od funkcij ideologije je poskus narediti, da se bo ljudem to, kar je sicer nesprejemljivo, kazalo kot sprejemljivo; to, kar je sicer nedopustno pa kot nekaj dopustnega ali celo zapovedanega. Ideološki nagovori ljudi prepričujejo v upravičenost tega, čemur se sicer že njihov zdravi razum in elementarni moralni čut upirata, namen teh nagovorov pa je uveljavljanje moči, utrjevanje oblastnih razmerij in ustvarjanje soglasij.
Kakšna je vrednost filozofije danes? Kakšen je smisel študija filozofije? Zakaj ni dovolj znanost ali različna področja znanja? Kaj nam lahko izobraževanje na področju filozofije ponudi, česar nam ne more ponuditi noben drug predmet?
»Opažam nekaj nenavadnega. Takoj ko človek omeni, da je treba analizirati zapleteno ozadje, je praviloma obtožen, da podpira ali opravičuje terorizem Hamasa. Ali se zavedamo, kako nenavadna je ta prepoved analize, da bi videli vso kompleksnost? V katero družbo spada ta prepoved?«
Te besede je izrekel Slavoj Žižek v svojem govoru ob odprtju knjižnega sejma v Frankfurtu. Med govorom je bil večkrat prekinjen, na koncu pa je bilo slišati žvižge in glasove neodobravanja. V medijih so se pojavili zapisi o tem, da je Žižek povzročil škandal. In kaj je povedal filozof?
Res je precej nenavadno, da lahko človeku danes očitajo nekaj takšnega, kot je zavzemanje za svetovni mir in pozivanje k pogajanjem ter iskanju diplomatske rešitve. Človek, ki se zavzema za mir, je skorajda poklican na zagovor – in to ne zato, ker bi nasprotoval občečloveškim vrednotam ali deloval z njimi navzkriž, temveč prav zaradi zavzemanja zanje. To veliko pove o sedanjem času in tem, kako se nad ljudmi vzpostavlja nadzor mišljenja brez primere (Orwell bi imel tudi danes o tem veliko povedati), za katerega se že kaže, da je uspel proizvesti enoumje, ki ne prenese več niti pomisleka o kakršni koli alternativi temu, kar sam sprejema kot edino možnost in jo razglaša za Resnico.
Ura je 12 in začelo se je zborovanje ljudi, ki delajo v prosveti.[1] Moj prispevek k stavki pravkar berete. Torej v tem trenutku tukaj stavkam. Kaj pomeni to, kar pravkar počnem(o)? Kaj pomeni (tokratna) stavka, ki je del »stavkovnega vala«, kot pravijo v žargonu, ki je zajel državo?
Prišli bodo in vam uničili vaša življenja. Zasedli bodo ozemlje, kjer ste si postavili hišo, vdrli bodo v vaše domove. Ukradli vam bodo službe in ugrabili vaše otroke. Preplavili bodo vaš narod, dokler se ne bo njegova identiteta izgubila in čez nekaj generacij dokončno izginila. Potem, ko vam bodo vzeli otroke, bodo uničili prave družine. Prihajajo namreč Oni, Tujci, Razdiralci vsega, kar je kleno in domače, Uničevalci tradicij in vsega avtohtonega, naravnega in pristnega. Zato se moramo združiti in narediti vse, da jim ne bo uspelo. Treba je zgraditi ograje, jih napasti z vsemi sredstvi, preden oni napadejo nas.
Na naše pismo »Vrtca Savska ne damo!« je v bil v decembrski številki Modrih novic objavljen tudi odgovor župana občine Domžale, gospoda Tonija Dragarja (dostopno na http://www.modre-novice.si/arhiv-novic/ - št. 193, str. 18). V tem pismu se odzivamo na njegove besede.
Ko se v demokraciji začne razraščati vladavina mnenja, kjer se zdi, da je vse lahko karkoli, in temu prilagojena svoboda brez vsakršne omejitve (ko se zdi, da je vse – vsaka beseda ali mnenje – dopuščeno v imenu »svobode govora«) resnična tiranija ni več daleč. O tem je obširno razmišljal tudi Platon v svoji znameniti Državi.
Starši otrok, ki obiskujejo Enoto Savska Vrtca Domžale, protestiramo zaradi občinske namere, da se omenjena enota v prihodnjih dveh letih zapre, hkrati pa tudi zaradi načina izvajanja ukrepov Občine Domžale (ki jih v vodstvu Vrtca Domžale očitno podpirajo) v zvezi s to odločitvijo.
V odzivu na petkove teroristične napade v Parizu so se voditelji držav poenotili v poudarjanju, kako moramo biti državljani sedaj enotni v skupnem boju in kako pri tem ne smemo popuščati. Odzivi so bili pričakovani, pričakovano pa je bilo tudi to, da nečesa v teh nagovorih ne bomo slišali.