Mare Štempihar

Učitelj filozofije v gimnaziji. Avtor del Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija (Krtina, 2013) in Eseji iz kritične pedagogike: o solidarnosti in skrbi za obče dobro v neoliberalnem svetu (Založba Sofia, 2020).

Za človekovo duhovno napredovanje ali razsvetljenstvo je nujna svobodna javna raba uma, kot je zapisal razsvetljenski mislec Immanuel Kant. Javna raba uma je tudi pogoj demokratičnosti, saj je bistvena razsežnost demokracije ta, da človek v svetu, v katerem živi, lahko svobodno razmišlja, ne da bi se moral pri tem bati za življenje.

Dan po petkovih protestih je bilo na spletni strani stranke, na čelu katere je slovenski premier, objavljeno tviteraško sporočilo, v katerem je nekdo protestnike enačil z zombiji. Kako naj razumemo takšno izjavo? Zombiji so sicer živi mrtveci, brezčutni stroji, ki okrog sebe v glavnem sejejo uničenje. Vsakdo z nekaj zdrave pameti in s kancem razsodnosti pa bi hitro lahko ugotovil (ko bi opazoval delovanje in vedenje tistih na najodgovornejših oblastnih položajih v državi), da je avtor čivka (nedvomno nek zgubljen in nadvse poslušen osebek) zombije iskal na napačnem koncu in so mu ti nemara bližje, kot bi sam hotel verjeti.

Po državi potekajo protesti. Zastopnike oblasti grabi panika, saj ne morejo določiti, kdo stoji za njimi, zato krčevito in obupno iščejo »storilca«. Oziroma dogajanje poskušajo prevesti v bolj domače in udomačene teme: protestniki naj bi bili podkrepljeni s strani opozicije trenutni vladi; skratka zgodbo, ki jo oblastniki ne znajo (ali ne upajo) razlagati drugače, razlagajo z znano vižo: protest kot način strankarskega boja za oblast.

Nedavno se je v javnosti pojavilo nekaj komentarjev glede protestov sindikatov, povezanih z napovedmi novih paketov t. i. varčevalnih ukrepov. Komentarji so prišli zlasti iz vrst ministrov. Zunanji minister je na primer lakonično pripomnil, da so protesti povsem pričakovani. (Kaj naj bi to pomenilo? Da se morda tudi sam zaveda, da so nesprejemljivi za vsako zdravo pamet? Se bo torej minister Erjavec pridružil protestnikom? V primeru, da se ne bo, je njegova izjava pač zgolj cinična.) Še bolj v oči pa je zbodla (čeprav ni posebno presenetila) izjava finančnega ministra Šušteršiča, ki je rekel, da ljudje lahko sicer protestirajo, toda protesti tako ali tako ne bodo ničesar spremenili. Izjava nikakor ni nedolžna in ni takšna, da bi jo lahko kar tako prezrli. Zakaj ne?

V državi vladajo izredne razmere. V to bi nas nedvomno radi prepričali vladajoči. Zakaj? Čemu?

Anarhizem kajpada nima nič skupnega z metanjem bomb, rušenjem institucij in anarhijo (kot stanjem, ko naj bi vsak posameznik končno delal, kar se mu zahoče, ne da bi se moral pri tem ozirati na druge) – bistvo anarhizma je čisto nekaj drugega. Pomeni namreč mišljenje v strogem pomenu besede: obstaja samo ena vrhovna avtoriteta (kot je zapisal Kant), in to je um.

V včerajšnjem časniku Dnevnik smo lahko prebrali naslov »Nas podcenjujejo ali pa res ne vedo, kaj delajo?« (članek se je nanašal na zmedene napovedi vlade glede prihodnosti gospodarstva naše države in izračune, ki opisujejo razmerje med prihodki in odhodki in ki ne zdržijo osnov matematike). Iz vsebine članka, kot tudi iz spremljanja vladne politike pretekle mesece, bi bil najustreznejši odgovor na zastavljeno vprašanje nemara tale: tako eno kot drugo drži.

Ko politik v javnosti nastopa kot zasebnik, je treba biti najbolj oprezen. Mediji so pred dnevi zabeležili naslednjo izjavo, ki jo je izrekel predsednik vlade Janša: »Vsak dan, ki mine, mi je bolj žal, da Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, saj sem že takrat vedel, kaj to vlado čaka.« Pri tem je pomembno in pomenljivo zlasti dvoje: najprej to, da jo je izustil eden od vodilnih politikov v tej državi; nato pa še dejstvo, da je izjava prišla v javnost. Vprašati se je treba o tem, kakšen namen je imel govorec s tem, ko jo je izrekel, kakšno sporočilo je hotel posredovati oziroma po domače, kaj je hotel z njo povedati.

V zadnjem času se je v žargonu vladajočih uveljavil neki izraz, ki je pogosto uporabljen, ko se govori o vladnih ukrepih ali tudi o ukrepih delodajalcev, ki delujejo v skladu z direktivami vlade. Ta izraz je »racionalizacija«. Na prvi pogled gre za nekaj pozitivnega, nekaj, kar bi si nemara zaslužilo našo polno podporo. Človek bi najprej pomislil, da gre za nekaj, kar je v tesni zvezi z rabo razuma.

Pred dobrima dvema mesecema se je zgodila stavka delavk in delavcev v javnem sektorju. Stavkajoči smo tedaj poleg zahtev, ki smo jih naslovili na vlado oz. pristojna ministrstva, javnosti posredovali kar nekaj sporočil, v katerih smo razmišljali o širših razsežnostih našega protesta.