6.

razklane so tesnobe in razjasnjene zablode.

veter, ki prihaja izza gorov in se dotakne

umirajočih listov, razpiha vsak fantom v

obstoju, ki predolgo je stal na istem mestu.

da je tista tišina res glavni vladar, osvajalec in

odrešenik, ki jo opeva duo Simon in Garfunkel,

to prikazuješ na znaten, a ne silovit način. vdam se

pred tvojim obličjem in ti me povzdigneš do neba.

Včasih se zgodijo takšni posebni momenti, prelomni, drobni trenutki, kamor besede skorajda ne sežejo. Zgodi se v človeku nekaj redkega, trenutek, ko ve. Enostavno ve. Pri tem ne gre toliko za racionalno vedenje ali znanje kot tako. Na delu je nekaj močnejšega, bolj prodornega. Globok razmislek. Intuicija. Nenaden preblisk, ki je gradil in tlakoval pot dolgo pred tem prelomom, le zavest ni vedela.

1.

rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,

ki utaplja trenutno umiranje sodobnih

mest, razlivanje nekih nepomembnosti.

spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,

naelektrenost, gibajoča se pod zgornjim

življenjem, da usahne v bioritem in se

spremeni v milo glasnost pomešano s krvjo,

prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.

Jesen in novembrski čas je čas, ki prikliče iz človeka spomine na smrt, ob katerih se znajde vedno tudi drugi pol, želja po življenju. Ob umiranju je vedno tudi življenje, ob življenju so vedno tudi izgube in slovesa. Brez tega tveganja ne moremo živeti ne ljubezni, ne življenja, lahko pa se ukalupimo in odrečemo vsemu kar je živo, novo, neskončno, odprto. Cena tega je pogosto bolezen. Freud je bolezni pripisal največjo potrato življenja, poleg neumnosti. Jung je o duševnem zdravju razmišljal, da vedenje srca lahko pridobiš le tako, da polno živiš svoje življenje. Polno živiš svoje življenje tako, da živiš tudi to, česar še nisi nikoli doživel in kar si samo prepustil drugim, da so živeli in razmišljali.

Nekaj dni nazaj sem po lepem človeškem srečanju zapisala tole misel.

»Kreiranje idej je že samo po sebi užitek. Če se to dogaja v sočutnem sodelovanju, pa je to že skoraj plemenitost.«

Nekaj dni nazaj sem si v nadvse prijetni, svobodni in sproščeni družbi ogledala vrhunsko predstavo Pijani. To, da je bila družba sproščena in svobodna, ni samoumevno in ni vsakdanje. Tako kot tudi predstava ni bila vsakdanja.

Zadnjih deset let sem se pri svojem delu z ljudmi veliko pogovarjala. Starimi. Mladimi. Statusno različnimi. Prišla sem do naslednjega spoznanja, ki ni dokončno, se pa razvija.

Po medijih je te dni zakrožila vest, da je Boris Pahor črtan s seznama slovenskih avtorjev, ki bodo predstavljeni na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu, na katerem je Slovenija častna gostja. Ker je Boris Pahor umetnik z visoko kvalitetnim literarnim opusom, z evropsko odmevnim civilnim pogumom in zgled človeka, ki je aktivno nasprotoval vsem trem totalitarizmom polpreteklega časa, je formalistični izbris tako edinstvene ustvarjalne osebnosti za predstavitev Slovenije v svetu skrajno nerazumljiv. Še posebej, ker je Pahor slovenski in evropski umetnosti in kulturi po drugi svetovni vojni z močnimi eksistencialnimi in angažiranimi družbenimi vsebinami ter visokimi estetskimi in moralnimi standardi vtisnil pečat na tako globinski ravni, da mimo njega ne bo mogla niti globalizirana in tehnologizirana sodobnost. Ko se bo resno soočila s svojimi fundamenti, horizonti in problemi, ji bo imel Pahorjev opus v premislek ponuditi marsikatero dragoceno iztočnico.

Z veliko zaskrbljenostjo spremljamo medijske objave pričevanj preživelcev in prič nasilja v Univerzitetni psihiatrični kliniki Polje. Preživelim nasilja izrekamo sočustvovanje in trdno podporo.

Odprto pismo Združenja ateistov Slovenije Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, Ministrstvu za kulturo in Zavodu Republike Slovenije za šolstvo