- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 49
Po luknjasti cesti pričakovanj, je odločno stopal moški srednjih let. Iza ovinka skušnjave, se je pritajeno širil mamljivo lepljivi vonj po sladkem. Nosnice prežete z vonjem cedre in vanilije, so obljubljale cvetlično puhasto sladkobo sadkorne pene. Cirkus. Kot mogočna nepremagljiva trdnjava, je bil videti veliki šotor vsega, kar je obljubljal program. »Ste prvi v čakalni vrsti, ste prvi v čakalni vrsti … Pomikajte se naprej, prosim. Stopite hitreje. Vstopnic bo kmalu zmanjkalo!« odzvanja trpko rezek ženski glas iz nekega časa cirkuškega zvočnika, nekje visoko v zraku. Vrsta je dolga. Pomešani obrazi neučakano rinejo do kioska s vstopnicami. Med njimi so različni profili usode. Pisatelji sreče, udarjeni umetniki, matematični preračunljivci, učitelji telesne vzgoje, igralci drame, mentorji besed, fotografi obrazov, računalničarji, slikarji trenutkov, glasbeniki, fičfiriči, poeti, filozofski sodelavci, priložnostni sprehajalci psov, boemi, guruji duha, poklicni šoferji, kmeti in umetniki. Najde se tudi kak ženski obraz možate sestre in negovalke lepih nasmehov … Vsi si želijo le eno, da bodo prvi v čakalni vrsti, ki se vije v nedogled. Kupili bodo svojo vstopnico sreče in jo najbrž preplačali vsaj nekajkrat. Komu mar denar, ko pa je v igri bleščeča točka življenja. Za to se z lahkoto odpoveš marsičemu, le da še tega ne veš.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 106
Dragi pevec na odsotni ulici,
ki raznežil si me pred kipom opevanega pesnika.
Moja srečna kri na soncu tlakovanem v tla,
ki v svoji neopaznosti se mudijo.
Še solze umrlega so oživele, ko raztrgal osivelo
si nebo, krušljiv svet z valovanjem ubranih strun na kitari.
Tvoj glas kot mehka roka boža mojo pesem,
čas, ki dandanes le malokrat se ustavi.
Naj ne bo vrvež, ki te oblega to, kar ustavilo
bi čar, notranjost, zunaj prelivajočo se v zraku.
Poj, poj še ob najhujši uri.
Kot polbog, naslonjen na zaspanost preživega mesta.
Luka Višnikar
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 242
Midva gore premikava,
brez dotika se dotikava,
sanjava skupaj,
čarobna beseda, zaupaj.
Midva prek vsega sva šla,
v bitkah krvavela,
in na koncu zmagala,
čarobni besedi, nisva obupala.
Skozi vse in ponovno šel bi,
zase, zate, za naju, za vse,
za vse, kar bilo je,
in to brez pomoči substanc,
po domače, trezen,
čarobna beseda je, ljubezen.
Uroš Sedej - Eli
Ta pesem je uvod v sliko, ki bo v ponedeljek, 3.10, 2022 na RTV 2 ob 22.00.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 170
Kako bi lahko še bolj sebi pel kot v tihoti notranjega sveta,
ki prekaša zunajtelesno odsevnost,
ali kaj bi bilo bolj zrcalno kot zrcalo, ki gleda zrcalo,
ko pritisk strmenja naredi razpoke, iz katerih teče vezivo,
besede, emocije, ki gladijo površino in zaobjamejo svet.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 563
Pred časom sem srečal Evo ... z napako. Kako to vem? Tako se mi je predstavila in suvereno ponosno stala za stavki svojih besed, na papirju. Vsa ranljivo človeška, z vsemi drobnimi problemi in manami. Torej mora biti Eva z napako, saj sem tudi jaz samo le potomec Adama. Tistega Adama, ki ga je premagalo jabolko skušnjave in je strastno ugriznil vanj.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 212
Kako lépo je življenje:
tudi zdaj, ko listje izgublja toploto
in njega slike izumirajoče,
razblinjene v gledanju prehodnosti jeseni,
ponovne smrti.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 328
Nekaj paragrafov iz nastajajoče knjige Nočno sonce
Zlata sredina. – Kaj bi branil tistemu, ki se povzdigne na oblak, ali do atmosfere, z budnim očesom, ki opazuje vrvež, akcijo in reakcijo, vseprisotno prepletanje, nepretrgano povezanost dogajanja na Zemlji, in mu pogled iz absolutne perspektive dopušča vedeti, da je »vse« tako, kot je, tako kot mora biti. Spoznanje, da je zatikanje v relativnost stvari zgolj dolg in težko prehoden hodnik, je hvalevredno, a kaj je tisto, kar hrani človeka, ga prebuja in potiska naprej po lestvi samozavedanja, samospoznanja, kaj mu dviguje zavest in ali ni to njegov smoter, večno dejanje, cilj? Mar ne bi bil na tem mestu potreben mediator, sodnik, ki se za razsodbo poslužuje orodja »moč paradoksa«, s katerim usmerja kritično misel in s tem spodbuja razvoj, rast, razkrivanje, in s strogo ponižnostjo spodbuja živeti, med individualizmom in celoto?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 319
Paragraf iz nastajajoče knjige Nočno sonce.
Politika je kurba. – O politiki ne nameravam pisati. Lahko pojasnim le to, da sem
do njene ideologije naravnan ekstremno apolitično, morda celo dionizično. Ponudim lahko
zgolj Jungov refleks ali temeljni instinkt, ki postavi politiko v pozicijo bipolarnosti -
sistemsko kot tudi psihološko. Ne mogel bi mimo intuitivnega impulza, da nekaj,
kar se na takšni ravni socializacije proglasi za »levo« ali za »desno«, občutim kot
razkol, razdvojenost, ki ima srž v zakoreninjenosti, zapadlosti človekovih psihičnih
dejavnikov, ki se potemtakem udejanjijo v takšnih ali drugačnih ideologijah. Politika
kot taka, kateri gonilo je individualna preferenca, smoter, težnja, ki družbo razdvaja,
potrebuje izkopavanje kosti in korenin - lokalizacijo v sferi psihološkega udejstvovanja
in poenotenja, da bi sploh lahko služila kot orodje dobrohotnosti. Smoter politike ali njen
približek idealu, ki na takšni ravni to nujno potrebuje, vidim v povezavi s Kantovim
kategoričnim imperativom, ki bi ideologijo politike postavil pod luč višje morale in
etike - nedotaknjene za omadeževano roko človeka.
Luka Višnikar
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 522
Bosa jata. Prezebla. S težkimi krili
plapola v zrak, ki meglo mu vpihava,
v ironiji preletava brezmejno nebo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 391
Česa vse se dotakne človek, kaj vse spozna,
pobere na poti v globini koprnečega srca,
ali kot introvertirana semena proti višavju,
ki v maternici črne zemlje izgovarjajo prve
besede, za trdne postave dreves,