Spoštovani minister Mesec,
v torek, 11. 7. 2023, ob 9h smo bili pri vas na sestanku z namenom, da gremo skozi predloge ter pripombe, ki smo jih kot YHD podali na posamezne člene Zakona o osebni asistenci. Dejansko nismo dorekli ničesar in še manj vemo, kakšna so vaša stališča glede problematike in zlorab Zakona o osebni asistenci. Ne nazadnje tudi v povezanosti z Zakonom o dolgotrajni oskrbi, saj sem vas kar nekajkrat ustavila pred vlado (vas osebno in enako tudi ministra Maljevca), da bi poizkušali oba zakona nekako uskladiti in vzpostaviti njuno komplementarnost storitev. Oba sta prikimavala, a minister Maljevac ni nikoli poklical, kaj šele, da bi se bil pripravljen pogovarjati in razumeti, česar ne razume in nima ustreznih kompetenc ter dojemljivosti.
Draga Martina,
rekla si mi, da ti bo v čast, če pogledam dokumentarni film ŽiviM. Z veseljem sem si ga ogledal in ti sporočam, da je meni v čast, da si mi poslala povezavo do njega. Naj povem, kaj si mislim o njem in ob njem.
Katastrofalne poplave v začetku letošnjega avgusta so po že tako težkem mesecu skorajda vsakodnevnih neurij uničile dobršen del Slovenije. Poplave so poplavile in odplavile številne domove, podjetja, kulturne domove, šole, vrtce, ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Poleg velikanske materialne škode in človeških žrtev pa so poplave močno zaznamovale tudi celotno družbeno skupnost. Velika vodna sila je naplavila marsikaj. Tako dobro kot slabo.
V šolah slišimo, da sta bila Aristotel in Galilei pametna kot šus. V gostobesednih učbenikih morda zasledimo, da sta obstajala Ibn Rušd (po evropsko Averroes) in Russell (ki sta bila prav tako pametna kot šus). In morda moramo za oceno našteti, na katerih področjih sta bila kot šus pametna Valvasor in Zois. A kako so postali tako pametni? Kako jim je uspelo delovati tako vrhunsko na toliko različnih področjih? In zakaj danes takšnih ljudi ne delajo več? Tega nam pa ne pove nihče …
Nekateri prav gotovo so. Toda enako lahko rečemo za nekatere starejše in stare ljudi. A s tem nismo povedali dobesedno ničesar. Lahko bi tudi rekli, da so nekateri ljudje povprečni. In logično je, da nekateri niso. Kot je logično, da ne moremo biti vsi enako bogati. Nekateri so torej bogatejši od drugih. In za poletjem po navadi nastopi jesen. Ali pa vedno. A še preden se dobro zavemo, kaj se dogaja, Luis Rubiales, predsednik Kraljeve španske nogometne zveze in eden od podpredsednikov UEFA, pred očmi svetovne javnosti poljubi špansko nogometašinjo Jenni Hermoso med nedeljsko podelitvijo medalj na svetovnem prvenstvu za ženske. Nogometašinja javno in jasno pove, da ji ta poljub ni bil niti malo všeč, Luis Rubiales pa prav tako jasno reče, da se bo boril do konca. Kdo je tu dezorientiran?
Kar zmoti to samozadovoljstvo, je srečanje z neskončnim. Blaise Pascal
Živijo družine, ki so strupene, toksične. V njih posamezni član, po navadi so to otroci, čuti, kako družinsko ozračje pritiska na njega in mu vedno znova, dan za dnem zoprno sporoča, da ni dovolj, da ni dovolj vreden, da ni dovolj dober, da se premalo trudi, da ni dovolj uspešen in učinkovit, da ni dovolj fit. Zlasti za dekleta je uničujoče opozarjanje, običajno za to skrbijo samozadovoljne matere, čeprav niti očetje niso povsem izvzeti, da njihova telesa niso dovolj vitka in zdrava in natrenirana in taka, kot bi domnevno morala biti. Čutijo, da tonejo, da nekje globoko v sebi odkrivajo čisto praznino, brezno niča, grozo, zaradi katere se od nekod počasi plazijo misli, da morda nima več smisla vztrajati, da je pogrezanje v praznino še najboljše, kar se lahko zgodi, da je torej bolje umreti in ne čutiti več pritiskov in absurdnih občutkov brezvrednosti v neskončno kompetitivnem svetu, v katerem se zdi, da so vsi drugi uspešnejši in zadovoljni s seboj.
A niso, niso niti približno. Le imaginarni vtis je, da so.
Letošnje leto, še zlasti poletje, nam ne prizanaša z naravnimi katastrofami. Čeprav so vremenski pojavi siloviti in nepredvidljivi, pa vendar niso presenetljivi. Poznamo vzroke in vemo za posledice. Vzrok so podnebne spremembe, ki so »delo človeških rok«. Posledice vidimo povsod po svetu. Vemo tudi za rešitve, čeprav se morda vsi ne strinjamo z vsemi. Zagotovo je ključna rešitev sprememba našega načina življenja in sprememba obstoječe ekonomske paradigme – tega se najbolj otepamo, zato raje govorimo o t. i. zelenem prehodu, ki je le del rešitve, zagotovo pa ne ključni. Zmernejše življenje in manjša potrošnja, na drugi strani pa ekonomski razvoj, ki ne temelji na neprestani gospodarski rasti, in bolj pravična distribucija globalnih dobrin – te rešitve (za zdaj še) niso na mizah političnih in ekonomskih odločevalcev.
Vse slovenske težave so izginile. Vsi razkoli med Slovenci so pozabljeni. Pozabljena je druga Švica. Mi smo prva Slovenija!
Vprašanje je le, koliko tega je poplava odnesla, koliko pa zgolj zakopala pod muljem. Muljem, ki ga zavarovani bagri plačanih delavcev in potrošne lopate brezplačnih prostovoljcev dan za dnem vestno odstranjujejo – do naslednje poplave, ki bo njihovo delo v boleče bližnji prihodnosti izničila …
Človeštvo ima problem: podnebne spremembe. Ima pa še enega: lastno psihologijo.
Psihologija vsakdanjega življenja je natančna, rigorozna in neizprosna. Raziskave potrjujejo delovanje psiholoških mehanizmov, na katere je tako rekoč nemogoče vplivati, kar pomeni, da jih ne moremo spreminjati. In skoraj nemogoče je dokazati, da indoktrinacija ljudi ne deluje. Ne deluje na vse ljudi in ne deluje na vse enako, seveda, toda to še ne dokazuje, da ne deluje. Naj zapisano pojasnim in ponazorim z aktualnimi primeri iz vsakdanjega življenja.
Poudarjanje pomena lepega, zdravega in močnega telesa, poudarjanje pomena duhovnega zorenja, duševnega zdravja in vsega, kar je povezano s tem, trči prej ali slej ob pomembno statistiko, ki pravi, da ima vsaj eden od petih ljudi hendikep, ki je uradno del formalnih diagnostičnih razvrstitev motenj, nenormalnosti, odstopanj, poškodb, bolezni etc., in da ima vsaj ena družina od štirih družinskega člana, za katerega je prav tako mogoče formalno in strokovno potrditi tako ali drugačno odstopanje, duševno motnjo ali celo bolezen. Ko število prebivalcev delimo s pet ali štiri, dobimo tako podatek, ki daleč presega običajno prepričanje, da so ljudje s posebnimi potrebami marginalna družbena skupina, majhno število usmiljenja in pomoči potrebnih nesrečnikov, ki jim usoda ni naklonjena. V resnici je prav nasprotno: majhno je število ljudi, ki se v javnosti prikazujejo kot lepi, zdravi in močni, kot posamezniki in posameznice torej, ki jim domnevno z močno voljo, delom na sebi, disciplino in rednim treningom uspe ustrezati standardom, za katere se zdi, da so nevprašljivi. Kot so na primer nevprašljiva prepričanja, da je treba jesti vsak dan ali pa vsaj zelo pogosto meso.