Močno nam je padlo v oči in vzbudilo našo pozornost, eno najhitreje rastočih podjetij za izvajanje osebne asistence, Zavod Osebna asistenca Pomurja. Gre namreč za zaseben zavod, katerega prokurist je Stanko Novak. Prav tako je tudi njegov ustanovitelj, direktor tega zavoda pa je Sara Novak. Po podatkih, ki so nam znani gre za hčer Stanka Novaka, staro 20 let. Datum vpisa v register oz. ustanovitve 17.9.2019, število zaposlenih od 250 do 499.

To je današnje Slovenija: Protestniki se pomikajo po ljubljanskih ulicah. Zamaskirani policisti jih stiskajo za ograjo, legitimirajo in globijo posameznike, nekatere odstranjujejo iz ulic, trpajo jih v policijska vozila. Množice se ne umirjajo, stopnjuje se jeza in hujše nasilje je tik pred izbruhom. V zrak poletijo granitne kocke, petarde, predmeti … Neupoštevanje ukazov … Topovi zopet brizgajo vodo in pršijo plinske bombe. Na ulicah ni miru. Protestniki glasno kričijo: Lopovi, lopovi! Dol z vlado! Janša lopov! Na transparentih so izpisane jasne zahteve: Stop diktaturi! Oblast ljudstvu! Volitve zdaj! Smrt janšizmu, svoboda narodu.

Luna se je prestavila. Svetila mi je v glavo. Tega navadno ne počne. Gledal sem jo in čakal, da zaide za okenskim okvirjem. Nisem mogel zaspati. Čudna je bila. In vedno večja. Nazadnje je zlezla skozi okno in skozi mene. Nastal je dan.

Ubogi šolarji! Eni starci jih že po izročilu gnjavijo doma, drugi v šolah. Nekaj let nazaj jih je Greta razsvetlila, da jim tretji pospešeno kurijo prihodnost. Zdaj so jih za vrat stisnili še izvajalci in nasprotniki ukrepov ter jim zadali domačo nalogo, da izračunajo, kateri so bolj neumni. In za piko na i smo se pojavili pametnjakoviči, ki modrujemo o njihovem doživljanju, čeprav že dolgo nismo več šolarji, ko smo bili, pa je bilo drugače …

V 20-ih letih 21. stoletja je v sicer nepomembni balkanski državi prišlo do zanimivega poskusa. Država se je razcepila. Manjši del je postal čista fašistična država.

Spoštovana poslanka Eva Irgl, predsednica državnozborskega odbora za delo, družine, socialne zadeve in invalide,

žal mi je, da vam moram tako neposredno povedati, da ne razumete, kaj počnete in za kaj se zavzemate. Iskreno sem zaskrbljena in obžalujem, da ne dojamete v kaj pomeni neodvisno življenje in čemu služi osebna asistenca. Priročnik, ki ste ga dobili v roke je namenjen temu, da ga preberete, ne pa, da se z njim v roki zgolj slikate. Osebna asistenca ni ”skrb za ljudi”; prav nasprotno, gre za to, da se rešimo pokroviteljstva in skrbi drugih, ki mislijo, da delajo dobro za nas in v našem imenu. V čem in s čim nam vi lajšate življenje? V čem je vaše življenje drugačno od mojega; boljše ali slabše? Poskusite si na to vprašanje odgovoriti!

Odhajajo tjakaj,

da jih bo še več,

nočejo oni iti nazaj,

prihajajo glasno,

njim je vse jasno,

tu oblast nima kaj.

Ljudje smo zanimive živali. Naši krdelni vodje nas bolj ali manj ves čas tlačijo; nekateri s prijaznim nasmehom, drugi z vampirskim, večina pa brez. V nas ves čas brbota nezadovoljstvo – a noč prespi za gostilniškim omizjem in ob jutranji kavici mirno vzbrbota v nov dan. Nekega dne pa nas ta ali oni alfa še malo privije – na videz nič huje kot prejšnjič – in ljudstvu se strga. Kaj povzroči ljudski odpor? Kaj je tista iskrica, zaradi katere se ljudstvo vsuje na ulice? Česa se mora oblast izogibati, če želi ljudstvo tlačiti, ne da bi se ji uprlo?

Ljudje bežijo iz Sirije. Ljudje tukaj pravijo: »Naj ostanejo tam in se borijo!« Borijo proti komu? Na čigavi strani? V Siriji sicer ni 'pravega' okupatorja, je pa množica tujih vojsk in trgovcev s smrtjo. V Siriji ni partizanov in domobrancev; vsi so borci za svobodo in izdajalci domovine. In veliko jih je: kot če bi se v Sloveniji drug z drugim spopadli vsi trije medvojni okupatorji; vse priznane in nepriznane manjšine; klerikalci, liberalci in komunisti; katoliki, pravoslavci in staroverci; pa še ponovno oživljena tolpa rokovnjačev in izurjena razbojniška četa pod vodstvom sodobnega Erazma Predjamskega. Cilj vseh sirskih oborožencev je, da iztrebijo, izženejo ali zasužnjijo enega ali več drugih. Zato po potrebi sklepajo in razdirajo zavezništva. Današnji soborci so jutrišnji sovražniki in obratno. Za koga naj se navaden Sirec bori? In za kaj? Za zemljo, ki jo tanki in meje, bombe in mine, tuji trgovci in podnebne spremembe vztrajno spreminjajo v puščavo? Zakaj? …

V osrčju vsakdana

se bohoti virus,

zažira se v otopela telesa

in ta nevidni sovražnik

nam mrači um.