Vtis je, da znamo drug drugega le še brezpogojno občudovati in po božje častiti, ali pa drugemu želimo počasne smrti v mukah, sramoti in bedi. V dobi lajkanja in trolanja je pošiljanje na smetišče zgodovine izkaz starinskega dostojanstva in vljudnosti. Govorjenje resnice je znak šibkosti. Prav ima tisti, ki je bolj glasen in vztrajen. Sem nas je pripeljala svoboda govora – ki se ji prav kmalu lahko zgodi, da bo končala na smetišču zgodovine …

V teh turobnih časih je težko razmišljati o prihodnosti. Zdi se, da je zelo črna. Nekaterim pa se morda zdi, kot da je sploh ni. Ujeti smo v začaran krog epidemije, ukrepov, ekonomske in družbene krize. Vsa ta nevarna "koronska mešanica" je razkrila številne slabosti naših družb, ki izvirajo iz preteklosti. Pandemija je pokazala, kako problematična je velika ekonomska neenakost in kako globoka je ločenost med ljudmi. Revni ljudje seveda zdaj trpijo še bolj kot prej, razkol v družbi pa se je poglobil do skoraj neobladljivih razsežnosti. In ta dva trenda sta prisotna v skorajda vseh svetovnih državah in tudi med njimi.

Svetovni dan žena je tisti dan, ko naj bi se spomnili naših žensk. To so naše sodelavke, dobre znanke, prijateljice in seveda, to so tudi naše zakonske partnerice, ljubice in razne simpatije. Ta dan imamo moški veliko razlogov, da smo slinasti od dobrote in spoštovanja, zato največkrat s cvetlico v roki osvajamo in si istočasno delamo račune, kaj bomo iztržili. Med ženskami okoli sebe delamo razliko – niso vse v enakem položaju. Imamo jih razvrščene po svojih željah in potrebah. Največkrat so na vrhu lestvice simpatije in tiste, od katerih imamo koristi. Smo sila preračunljivi hudobci, ki se zavedamo svojega poslanstva, saj imamo vendar jajca in že zaradi tega smo bog in batina. Te poglede imamo vkovane v možgane.

Nisem neki jaz mučenec,

ne počutim se tako,

niti sem v ledeni ribnik pripravljen skočiti,

ali svojo “vero” zatajiti.

Kako bi izgledala zgodovina, če bi iz nje črtali vse moške razen velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev? Ne bi se dosti poznalo, kajti zgodovina je zgodovina velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev. Ženske so se v zgodovino vpisale samo, če so bile kaj od naštetega, pa še to ni nujno, ker so jih zgodovinopisci omalovaževali in spregledovali.

Imenujemo te virus, kar v latinščini pomeni strup.

Paaa – si dejansko strup?

Zate na splošno pravijo, da si zlohoten, zahrbten, nevaren ... – oh, kaj vse ne pravijo zate. Dajejo ti tudi oštevilčena znastvena imena. A ni hec? – še poznajo te ne dovolj – če sploh – kaj šele, da bi razumeli tvoj pomen, namen ali vlogo, vendar te in imenujejo in oštevičijo in ti pridodajajo pridevnike kakor se jim zahoče.

Ko je Đole umrl, nisem imel besed. Samo njegove so mi frčale po glavi – kot črepinje dragocene vaze, ki se je pravkar razbila na tisoč koščkov. Restavriral sem jih in zlepil – s črticami, kot Japonci lepijo porcelan (Život? To ti je ono na grobu, pa kad piše godina rođenja i godina smrti. E, ona crtica između, to je život …). Vse življenje si je pisal nekrolog. V njegovih pesmih je smrti, kolikor hočeš – če jo iščeš. Če iščeš življenje, je življenje. Je to, kar iščeš: pojasnilo, nasvet, tolažba, pozaba, nekaj, da spremeniš razpoloženje …

Koliko nas sploh še živi,

smo res za vse krivi mi?

kaj pa vse te lupine,

ki pozabile so na spomine,

ki brezglavo kimajo,

katerim oprali so možgane?

Te to sploh prizadane?

1.

-

Gledam Banat, Srem i Bačku s Fruške gore.

Gledam tako, a u duši lom.

Tu je nekad, kažu pesme, bio Đole.

Pevao je i odpevao

Ne le vsakodnevna domača, službena in družbena praksa, tudi izsledki mnogih obsežnih raziskav nesporno potrjujejo dejanskost o nezanesljivosti človeškega spomina in pričevanja. Manipulacije z dogmami, prireranjem, prilaganostjo in z nepregledno množico vtihotapljenih spekulativnih in invalidnih teorij so človeku omotili um – še strožje: ga narkotizirali – mediji pa so ga oslepili in pogreznili v mrak in temo, kjer se ne preprašuje. Ker se spričo narkotiziranosti in slepote večina ljudi nima volje prepraševati ali se celo ne more več prepraševati.