1. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal
brneč bron ali zveneče cimbale.
2. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje
in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.
3. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo,
da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
4. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne
ponaša, se ne napihuje.
5. Ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.
6. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
7. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
8. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili,
spoznanje bo prešlo.
9. Kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.
10. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.
11. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor
otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.
12. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj
spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
13. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je
ljubezen.
Logar je sprejemljiv kandidat za predsednika – tudi za mnoge, ki ne volijo SDS. Kordiš je nesprejemljiv – tudi za nekatere, ki volijo Levico. Janša velja za izkušenega in sposobnega politika – kljub vsemu, kar je naredil, natipkal ali izustil. Mesec pa – kljub vsemu, kar je naredil, natipkal ali izustil – velja za neizkušenega in neresnega smrkavca. Karkoli že počnejo il padre in člani njegove družine, SDS velja za stranko. In vseeno je, kaj počnejo člani Levice – nič ne more omajati predstave, da gre za združbo nevarnih nesposobnežev, ki bi na oblasti delali nepopravljivo škodo. SD kljub svoji dolgoletni neoliberalni, klientelistični in pahorjanski prtljagi velja za bolj sprejemljivo levico, čeprav to sploh ni.
Tiri odmetavajo glasno škripanje,
kazalci ure se premikajo nazaj, tako sem jim zapovedal
do izstopne postaje, nato bom padel spet
v spontano štetje,
nekje v notranjosti malih možganov
in pustil času, da odvije sedanjost v prihodnost,
da se odvija, kot se mora, kakor mu želja nagovarja.
Občasno je na obale Porto Santa morje naplavilo debla še neznanih drevesnih vrst, mogočno trsje ali celo truplo tu neznanega človeškega rodu. Nezavedajoč se, kako obsežna je celina zemlje, je Colon v teh znamenjih videl potrditev starih piscev – Aristotela, Seneke, Plinija … da Indija leži na drugi strani … Da se lahko iz Cadiza pripluje tja v nekaj dneh.
Da te ni sram gospod,
ki si bil nekoč tovariš,
da te ni sram
biti PRINC TEME.
(L.P.)
Na spletu sem zasledil karikaturo, ki prikazuje enega od pomembnih gospodov v naši deželi, strankarskega veljaka in nekoč vodilnega ministrskega šefa. Seveda ima ta oseba ime in priimek, vendar pa ga ne bom imenoval – ne zato, ker me je strah posledic, temveč se mi zdi, da je umetnik dovolj nazorno ustvaril karikaturo, iz katere se da identificirati upodobljenca. V pomoč prepoznavnosti pa je bil vsekakor podnapis, ki je krasil likovno stvaritev. Pisalo je: »Jastreb, mrhovinar iz družine ptic ujed. Je napadalen, zamerljiv, sovražen do vseh, ki niso iz njegove jate.«
V dneh, ki so sledili letošnjemu srečanju nasprotnikov splava, sem se na Facebooku zapletel v pogovor z njimi. Poznam namreč enega, ki ima dostojen besedni zaklad in se zna pogovarjati tudi brez zmerjanja. Pod njegovo objavo se je vnela razprava, pa sem se vključil. Ne zato, da bi koga spreobrnil ali da bi kdo, bognedaj, spreobrnil mene. To je nemogoče. Takšne brezplodne razprave so koristne za druge reči. Zlezeš iz svojega mehurčka in vidiš, kako razmišljajo v drugem. Odprejo se ti novi vidiki in poglobi razumevanje. Tako v nadaljevanju življenja bolje zagovarjaš svoja nespremenjena prepričanja.
Nekdo je napisal, da oni verjamejo v enakopravnost vseh ljudi, tudi zarodkov. Popravil sem ga, da oni verjamejo v enakopravnost vseh ljudi, razen nosečnic, mi pa v enakopravnost vseh ljudi, razen zarodkov. Lotimo se torej nosečnic in zarodkov!
Po luknjasti cesti pričakovanj, je odločno stopal moški srednjih let. Iza ovinka skušnjave, se je pritajeno širil mamljivo lepljivi vonj po sladkem. Nosnice prežete z vonjem cedre in vanilije, so obljubljale cvetlično puhasto sladkobo sadkorne pene. Cirkus. Kot mogočna nepremagljiva trdnjava, je bil videti veliki šotor vsega, kar je obljubljal program. »Ste prvi v čakalni vrsti, ste prvi v čakalni vrsti … Pomikajte se naprej, prosim. Stopite hitreje. Vstopnic bo kmalu zmanjkalo!« odzvanja trpko rezek ženski glas iz nekega časa cirkuškega zvočnika, nekje visoko v zraku. Vrsta je dolga. Pomešani obrazi neučakano rinejo do kioska s vstopnicami. Med njimi so različni profili usode. Pisatelji sreče, udarjeni umetniki, matematični preračunljivci, učitelji telesne vzgoje, igralci drame, mentorji besed, fotografi obrazov, računalničarji, slikarji trenutkov, glasbeniki, fičfiriči, poeti, filozofski sodelavci, priložnostni sprehajalci psov, boemi, guruji duha, poklicni šoferji, kmeti in umetniki. Najde se tudi kak ženski obraz možate sestre in negovalke lepih nasmehov … Vsi si želijo le eno, da bodo prvi v čakalni vrsti, ki se vije v nedogled. Kupili bodo svojo vstopnico sreče in jo najbrž preplačali vsaj nekajkrat. Komu mar denar, ko pa je v igri bleščeča točka življenja. Za to se z lahkoto odpoveš marsičemu, le da še tega ne veš.
Dragi pevec na odsotni ulici,
ki raznežil si me pred kipom opevanega pesnika.
Moja srečna kri na soncu tlakovanem v tla,
ki v svoji neopaznosti se mudijo.
Še solze umrlega so oživele, ko raztrgal osivelo
si nebo, krušljiv svet z valovanjem ubranih strun na kitari.
Tvoj glas kot mehka roka boža mojo pesem,
čas, ki dandanes le malokrat se ustavi.
Naj ne bo vrvež, ki te oblega to, kar ustavilo
bi čar, notranjost, zunaj prelivajočo se v zraku.
Poj, poj še ob najhujši uri.
Kot polbog, naslonjen na zaspanost preživega mesta.
Luka Višnikar
Gospo Natašo Pirc Musar poznam že zelo dolgo, ne osebno, a sva se pogosto videvali na raznih javnih dogodkih, kamor sva obe bili vabljeni. Poznam pa jo predvsem v vlogi pooblaščenke za informacje javnega značaja, ki jo je zasedala kar dolgo obdobje (od leta 2005 do 2014), da si lahko privoščim podati (negativno) oceno njenega dela. Nanjo sem se pogosto obračala zaradi nevzdržnih in kaotičnih razmer na Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) v upanju na pomoč pri razkrinkanju osnovnih informacij, bistveno vplivala na diskriminatorno razdeljevanje javnih sredstev FIHO. S svojimi prošnjami glede informacij javnega značaja povezanimi s korupcijo in netransparentnim ter diskriminatornim razdeljevanjem, več kot dvajsetih miljonov namenskih javnih sredstev izvzetih iz proračuna RS, z njene strani ni bilo nobenih učinkov. Dejansko kot neodvisni medijski portal Za-misli nismo nikoli dobili niti minimalne podpore, kaj šele iskazane pripravljenosti, da bi korupciji, ki še vedno kraljuje na tem področju, naredila konec; jo poskušala razkriti ali odpraviti. Pravzaprav nasprotno, vedno smo dobili nekakšne formalistične in birokratske odgovore. Vse v korist uzrupatorjem sistema; torej, tistim močnejšim in vladajočim v korist.
Moški smo v stiski. To da ubiješ žensko, ki te hoče zapustiti, in se predaš policiji, ni znak moči, ampak šibkosti. Že ko se odločiš za to, si si priznal poraz. Ko jo tolčeš, zabadaš, razsekavaš in streljaš, se poslavljaš tudi od svojega življenja.