Na obrobju velikega mesta je živela revna prodajalka. Šla je skozi težke čase. Komaj je sproti plačevala položnice ter kupovala pijačo za fanta in hrano za svoja otroka, Janka in Metko. Na koncu tega ni več zmogla in ni videla rešitve.
Neke noči, ko od skrbi ni mogla zaspati, ji je fant rekel: »Poslušaj, ženska! Jutri zarana vzemi otroka, daj vsakemu nekaj denarja in ju odpelji na sredo mesta! Pusti ju tam, kajti ne moreš ju več hraniti!«
Mestni lokal.
Sopara se počasi ohlaja v zasenčenosti.
Vesel sem, da sem lahko ostal le stol
ali na novo pobrisana miza,
kot senčnik ali kava v mirovanju –
ne da bi moral izgovarjati besede,
ali da bi moral sodelovati pri
vsakodnevnemu zlaganju zlogov,
besednih zvez in samoumevnih
stavkov.
Zamaknjen v topel veter, v štetje
mimovozečih avtomobilov – ne da
bi vedel, kolikšen je njihov seštevek,
ali pa kot mimoidoči maček,
ki je legel v senci hladne trave,
v brezimenskem strmenju in goli
radovednosti, iz katere opazuje in
mu to dejanje zadošča;
kar mu na uhlje prinesejo zračni
tokovi, je zanj nezemeljsko;
kar se nam izliva iz ust in kar
gradimo po praznini za oblikovanje.
Luka Višnikar
Ko so se kolesarji vozili po Ljubljani
in s transparenti zahtevali pravico,
vedno so naleteli na dramatično krivico.
Veliki despoti so Hojsa naščuvali,
da policija bila je zelo aktivna.
Olaj izvajal je Janševo komando
in naganjal »ljudske« policiste,
da so nad protestniki izvajali prisilo.
Covid je nekaj ljudi pobil in pohabil. Čisto vse nas je pa razdelil. V Sloveniji smo celo raztrojeni: na cepilce, proticepilce in janšiste. Janšisti so sicer v celoti razdeljeni med ostali dve skupini, a ne v eni ne v drugi nočejo imeti nič z njimi. Ne vem, kako se razumejo janšisti cepilci in janšisti proticepilci. Domnevam pa, da je tudi njim težko …
Razkolov med nami ni povzročil covid, ampak smo jih sami – vsak od nas. Vsi smo drugim in tretjim pametovali, jih prepričevali ter se iz njih norčevali. Marsikdo je žalil in grozil. In ni jih bilo malo, ki so se zatekli k nasilju …
Tu sta zvestoba in mir. Tu, med
ohlajajočimi sencami akacijevega objema.
Junij s polno paro uteleša,
kar preletava v zraku že od zadnje zime.
Park vojaške zgodovine Pivka je prodrl v zavest miroljubne manjšine Slovencev, ker so vanj umestili, pravzaprav skrili, komunistične spomenike iz Parka Brdo in vojašnice Poljče. Tja nikakor ne spadajo. Škoda je tudi, da jih skrivajo. Ti stasiti liki v groteskno kičastih držah so neizpodbitni dokazi, da je bila Jugoslavija diktatura. Z njimi bi lahko raznorazni dežmani dokazovali, da imajo prav. V demokratičnih deželah takšnih trapastih kipov ne delajo. A najbrž je to težava: oni bi radi postavljali točno takšne kipe, le drugim junakom …
Ko sprejemamo odločitev
ocenjujemo in analiziramo
med dobrim in zlim,
se spodbujamo,
da odkrijemo pravo pot
in vedno smo v dilemi
kaj je tisto pravo,
ki nam bo dalo zadovoljstvo.
Obstajajo dvomi,
kar nekaj vprašanj,
ki zavirajo odločitev,
dramijo razum,
izkušnje in znanje,
tvorijo zaključke,
ki niso po naši meri
in niso tisto, kar hočemo.
Čutimo, da je razum ovira,
da ne daje prave odločitve:
preveč je preračunljiv
in odvisen od strahov,
družbenih pravil,
preveč je ovit v kalupe,
železne okove,
ki nam jemljejo svobodo.
Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,
srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.
Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,
si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,
ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami
že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno
stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži
do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,
okoliškega grmičevja, spominov in vabljive
brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.
V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,
ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,
ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno
črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino
neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja
prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v
mehkem pozibavanju narave.
Roman je prvi med enakimi, kralj Artur, Prstan Mogote, gospodar besednih umetnosti: »Edini, ki jih vse preseže, edini, da jih vse poišče, v črnini jih poveže.« Če bi bil glasbilo, bi bil orgle ali sintesizer. Če bi rasel na vrtu, bi poganjal med staro šaro ob ograji, kjer se mešajo vrtnine in pleveli …
Moj prijatelj živi v zadnjem nadstropju bloka,
in vedno, ko me povabi na obisk, na balkonu
močno pripeka sonce, kar je dobra spodbuda
in skladnost za pogovor, ki ožarja zatemnjenost
in hitrost, v katero se je zataknil svet..