"Svet ima 400 bilijonov dolarjev. Celo na vrhuncu epidemije je bilo zgolj v 90 dneh ustvarjenih 2 bilijona dolarjev, mi pa potrebujemo le pet milijard, da pred lakoto rešimo 30 milijonov življenj. Česa ne razumem? Prosim ne silite nas, da izbiramo, kdo bo živel in kdo umrl." (David Beasley, izvršni direktor Svetovnega programa za hrano, Zrcalo tedna, 13. 12. 2020).

Ni lepo, kar se letos dogaja slovenskim ustvarjalcem na področju kulture. Tega ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku, še uslužbencem koalicijskih strank ne. Uradniški pokol ustvarjalcev, ki ga izvajajo ti uslužbenci, je na ravni zlate dobe komunističnega uradništva. Kot vemo, je zatiranje partijskih aparatčikov prispevalo k nastanku mnogih vrhunskih del vzhodnobloške umetnosti. Slovenskim ustvarjalcem je zaenkrat še prihranjena izkušnja vsakodnevnega razbijanja kamnov v pižami pri -40°C, so pa zato pahnjeni v duhamorno brezdelje zaradi korone in primerljivo skrb za prihodnost. Če nič drugega, bi morali biti to dobri pogoji za razmišljanje o življenju in umetnosti ter snovanje novih umetnin.

Skorajda neopaženo je šla mimo nas novica, da je "CME Group, največji ponudnik izvedenih finančnih instrumentov, v ponedeljek svoji paleti raznoraznih surovin, kot so nafta, baker in zlato, dodal še – vodo." (RTV MMC: Na Wall Streetu se po novem trguje z vodo) Na prvi pogled se to ne zdi nič posebnega, a dejansko gre za ključno vprašanje današnje ekonomije in s tem tudi družbe kot celote: Ali so zemlja, voda, gozdovi, hrana itd. dobrine človeštva ali zgolj tržno blago? Na tem vprašanju sloni naša prihodnost – dobra ali slaba!

Vsak pri sebi naj razčisti,

se bo cepil ali ne,

bom potem še vedno isti?

Sprašujem se.

Vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Letošnje leto je še zlasti nenavadno. Dolgo se nismo prav veliko ozirali, razen posameznikov in nekaterih organizacij, na množične kršitve človekovih pravic v revnejših in avtokratskih državah sveta. Zdaj pa opažamo, da tudi pri nas niso nekaj samoumevnega.

»Invalidi« so postali »ljudje s posebnimi potrebami« so postali »ljudje z motnjami tega in onega« so postali »ranljive skupine«. Vse te oznake so izumi strokovnjakov za te ljudi, in vsaka naj bi bila boljša od prejšnje. Dobri nameni gor ali dol; karkoli jim rečemo, se ne moremo izviti temu, da jih označimo kot pokvarjene, drugačne, nepopolne, šibke, …, odvečne.

Vljudno vas prosim za javne odgovore na naslednja vprašanja! Kdaj, kje in na katere načine je državljanom dovoljeno javno izražati nestrinjanje z zakoni, ukrepi, odločitvami vlade, z ravnanjem, vedenjem in izjavami članov vlade ter poslancev in funkcionarjev koalicijskih strank? Kako smemo sodržavljanom pojasnjevati, zakaj se nam zdijo vaša ravnanja nesprejemljiva, in jih pozivati, naj tudi oni izražajo nestrinjanje z njimi?

Sosedje nam na tiho,

čisto nežno,

morje kradejo!



Ubogi malčki revčki: vse življenje bodo nosili posledice posttravmatskega sindroma zaradi pogleda na učiteljico z masko, zastrupitve z ogljikovim dioksidom, ker jo nosijo sami, in srce trgajočega premikanja samo levo ali samo desno od rumenega traku. Pouk na daljavo pa je samo še žebelj v krsto rodu, ki bo ostal na vekov veke neumen in nesposoben, zaradi česar bo zgolj životaril starejšim in mlajšim v napoto in ne bo z ničemer prispeval k veličini človeštva …

Življenje okoli sebe vidim in razumem, menda drugače. Vse, kar se mi zdi, da bi moralo biti, ni takšno, kot si predstavljam. Ne vem, kaj se dogaja z menoj, ne čutim nostalgije na včeraj, ne vidim jasne slike za danes in tudi jutri, je v temi. Na obzorju ne vidim jasnega cilja, naprej začrtanih razvojnih poti, ne voditeljev, ki bi nas zanesljivo in odločno popeljali v resnično demokratično družbo in razvito gospodarstvo.