Če bi lahko upodobil pomlad in

iz nje izpil esenco njene rumenosti,

petje ozelenelih vrhov, poplesavanje

ptičjega leta in šelestenje srca, ki ga

veter sprehaja v topli vseprisotnosti,

bi to utekočinil v eliksir najslajšega

prebujenja.



»Treba je skrbeti za spoštovanje verskih zapovedi«, je rekel uslužbenec Komisije za promocijo vrlin in preprečevanje pregrehe.

»Za potovanje potrebujete dovoljenje moškega iz družine, lahko pa vozite kolo. Seveda v spremstvu moškega. V javnosti se lahko pojavite le, če ste zakriti od glave do pet. In nosite lase skrite pod ruto, če nočete, da vas prebičamo ali linčamo!« je dodal in udaril z roko po mizi.

Naravoslovne znanosti so načelno odporne proti vmešavanju vere – dokler se ne lotijo obravnave človeka. Veda o življenju dosledno in z enotnimi vatli obdeluje enoceličarje, protiste, rastline, glive in živali; žužke in sesalce; lemurje in opice; gorile in šimpanze … A ko pride do človeka, ga v to druščino uvršča s stisnjenimi zobmi.

Dejansko je človeštvo danes komaj kaj bolj naklonjeno dejstvu, da smo opice, kot je bilo leta 1859, ko je izšla Darwinova knjiga O razvoju vrst. Kot takrat tudi danes statistično skoraj ni človeka, ki bi razvoj vrst razumel. Tudi če ju je bil deležen, mu osnovno- in srednješolska biologija ne pomagata zadovoljivo razjasniti vmesnih členov in žirafinega vratu. Meni je pomagalo šele, ko sem prebral Darwinovo knjigo. Priporočam jo – če seveda hočete razumeti. Večina ljudi noče …

Naključnost nas je zbrala na kupu.

Kot jato ptic, željnih besed,

svetlih obrazov,

ki so se izlivali na obloženo mizo.

Srečala sva se v čakalnici železniške postaje.

Spomnim se, da je bila mrzla zima.

Končala so se predavanja in vračala sem se domov.

Sedel je na klopi ob kupu knjig, zavit v oguljeno bundo in s kapo poveznjeno čez ušesa.

Glasno se je smejal ob listanju ene izmed njih in odvračal vse mimoidoče, da bi prisedli na prazni del klopi.

Z velikim, prevečkrat pošitim nahrbtnikom je izgledal kot brezdomec.

Strah ima velike oči. Pri oceni, kolikšen delež rojakov podpira SDS, se radi sklicujemo na njen volilni izplen (23 %) ali zastopanost v skupščini (31 %) (izidi DVK 1. 5. 2022). V grobem torej sklepamo, da jo podpira vsak 4. ali celo vsak 3. Slovenec. Kar seveda niti malo ne drži. Če upoštevamo vse volilne upravičence (1.699.433), jih je SDS nagovorila 16 % (278.114) – za eno švoh Ljubljano. Podpira jo le vsak 6. Slovenec, kar je podatek, ob katerem je nekoliko lažje spati …

Razklano nebo. Esenca svetlobe bode v telo.

Razkorak med hotenjem in med tistim, kar ti

prinese bolečo izpolnitev. Napni oči. Prepusti

celotnosti njen prav. Kako lepa je ta bolečina,

ki v njej stojiš. Na robu med sprejemanjem in

begom. Kako ovrednoti vrednost težkih oblakov,

»Našla sem ga«, je vzkliknila in zaprla pokrov prenosnika.

Tisto jutro je v jedilnici dišalo po kavi. Zibala je skodelico, da so valovi tekočine lovili črni vzorec slike na robovih porcelana in risali bele praznine.

»Odhajam«, je rekla.

Moški v kravati, ki je sedel na drugi strani mize, se je ustavil med grizenjem kruha in vprašal:

Maribor je dobil svojo rašomonsko zgodbo. Tako izgleda na prvi pogled. V resnici je zgodba preplitka, da bi si zaslužila ta naziv. Se je občan Sašo s kolesom pognal v otroke in enega od njih stisnil za vrat? Nedvomno. Je ta otrok predtem zmerjal občana Saša? Prav gotovo. Še najbolj rašomonsko je vprašanje, ali so si otroci nabrali izrabljenih teniških žogic iz koša za izrabljene teniške žogice z dovoljenjem trenerjev ali ne. Otroci trdijo eno, predstavnik teniškega kluba, občan Klemen, pa drugo.

Koliko različnih plovcev in skritih vab čaka v jezeru,

za kanček ljubezni, ki bi morala biti jezero sama zase.

Oči, ki so si zahrbtne in srce z utripom zavaja, da dobil

bi to svoje poživilo. Tako potem vodi v opustošenje z